Tretje življenjsko obdobje
Starost devetdesetih let ali več v današnji družbi ni izjema, saj se naša življenjska doba podaljšuje in je že sedaj izrazito daljša, kot je bila nekoč. Vsako življenjsko obdobje je lahko lepo, tudi tretje življenjsko obdobje, če je oseba v dobri fizični in psihični kondiciji, aktivna in družabna.
V preteklosti so ljudje večino del opravljali skupaj, si pomagali na kmetijah, veliko je bilo udarniških akcij in s tem je bil vzpostavljen tudi določen odnos, ki ga danes ni več. Za ohranjanje zdravja se moramo ljudje čim več družiti, pogovarjati in razumeti drug drugega.
Dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, omenja tri pomembne vidike staranja: zdravo, aktivno in dostojanstveno staranje.


Zdravo staranje
Zdravje je celostno, ni le odsotnost bolezni, je duhovno, psihično in fizično dobro počutje ter zadovoljstvo. Zdravo staranje hodi z roko v roki z aktivnim staranjem. Pomembno je, da se osredotočimo na zdravje in sposobnosti in ne na bolezni ali nezmožnosti.
Aktivno staranje
V Sloveniji imamo dobro organizirana in dejavna društva upokojencev ter druga društva, univerze za tretje življenjsko obdobje, medgeneracijska središča ipd. Ponujajo aktivnosti, ki so primerne za upokojence, ki so še vitalni in samostojni, lahko hodijo na izlete, pohode, v terme, tekmujejo v različnih športih in hodijo na družabna srečanja. Pomembna je vključitev v različne interesne dejavnosti, vzdrževanje hobijev, ohranjanje socialne mreže in spletanje novih poznanstev.


Dostojanstveno staranje
Dostojanstvo sestavlja telesni, duševni oz. osebnosti, duhovni, družbeni ter eksistencialni vidik. Kršitev spoštovanja dostojanstva pa osebo prizadene in ji povzroči duševno oz. čustveno bolečino. Pomembno je, da se dostojanstvo ohranja in krepi oz. v nasprotnem primeru pridobi. Potrebno je, da vase zaupamo.
Bistvenega pomena je, da se s svojimi najbližjimi pravočasno pogovorimo o načrtih za pozno tretje življenjsko obdobje. To pomeni, da se moramo o tem pogovoriti najprej sami s seboj, nato pa svoje želje in načrte sporočiti tistim, ki živijo z nami, skrbijo za nas oz. smo z njimi povezani.
Domovi za starejše in varovana stanovanja so lahko vir strahu in predsodkov. Kljub temu je ustrezno prilagojeno bivališče za starejše lahko ključnega pomena za ohranjanje samostojnosti. Prav tako se je v družini pametno pogovoriti tudi o možnosti selitve v dom za starejše. Preden je skrajni čas za selitev v dom, svetujemo obisk kakšnega doma. Lahko obiščete znanca ali soseda in se udeležite katere od prireditev v domu ali greste zgolj na ogled. Tako bo odločitev za dom pri mladih in starejših lažja.
Nasveti za pogovor
Biti star, je veliko bolje, kot si mislite. Za nami je že neko življenjsko obdobje polno izkušenj. Sedaj je čas, ko si lahko izberemo aktivnost, ki se sklada z našimi interesi in zdravstvenim stanjem.
Tisti, ki živijo v skupnem gospodinjstvu z družino svojega otroka, po navadi postanejo varuške, skrbijo za prehrano cele družine, obdelujejo vrt, hodijo v trgovino, pospravljajo ipd. Dokler jim je to v zadovoljstvo, je tako prav, se pa zgodi, da ne zmorejo več teh obveznosti, zato je prav, da se v družini o tem pogovorijo.
Pogovoriti se je treba o tem, kakšne so želje starih in mladih, pričakovanja in potrebe enih in drugih. Včasih je starejše treba spodbujati, da ostanejo aktivni, včasih pa jih številne obveznosti obremenjujejo ali slabijo. Odprt in strpen pogovor lahko prinese rešitve, na katere ni nihče pomislil. Pogovor je treba voditi tako, da sta obe strani pripravljeni tudi na spremembe in drugačen način življenja, ki bo v zadovoljstvo obeh strani.
Že zdaj delajte tako, kot da boste potrebovali svoje telo za sto let. Izredno pomembna je skrb za lastno zdravje. Pomembno sporočilo starejših je, da se ne bi smeli bati smrti, temveč kroničnih bolezni, nanje pa s svojim življenjskim slogom največkrat vplivamo sami. Opustiti je treba slabe navade kot so: kajenje, pitje alkohola, nezdrava prehrana, telesna neaktivnost in nedružabnost.
Bolj pomembno, kot koliko let bomo živeli, je kako kakovostna bodo ta leta. Namreč, posledica slabih navad ni nenadna smrt temveč dolga leta slabega zdravja in bolezni. Torej, da lahko starostniki varno vadijo tudi ob omejitvah, ki jih imajo, potrebujejo posebej zanje prilagojene aktivnosti. Žal pa pri starostnikih vse pridobljene zmogljivosti hitro upadejo, v kolikor jih ne vzdržujemo, zato je izjemno pomembna redna vadba. Zelo zaželena je pomoč sorodnikov, saj so prav otroci in celo vnuki velikokrat pobudniki tega, da se starostniki vključijo v neko obliko organizirane in prilagojene aktivnosti.
Naj vas smrt ne skrbi, starejši se je ne bojijo. Strah pred smrtjo je prej domena mladih kot starih. O njej ne premišljujejo pogosto, saj so nanjo pripravljeni. Svetujejo pa, da se na smrt pripravimo – napišemo oporoko, se pogovorimo z otroki oz. dediči, uredimo stvari, izrazimo želje glede pogreba, lastnine ipd. S tem pomagamo bližnjim, da jih naša smrt ne bo dodatno obremenjevala. Na to tematiko je dr. Alenka Žnidaršič Kranjc napisala tudi praktičen priročnik Dočakal boš pokoj.
Ostanite povezani – ko se staramo, iz različnih vzrokov izgubljamo vezi: upokojitev, selitev, izgube bližnjih, bolezen ipd. To ima lahko za posledico izolacijo, osamljenost in depresijo. Kljub temu je tudi v starosti veliko priložnosti za nove vezi – društva, krožki, učne priložnosti oz. univerze za tretje življenjsko obdobje, medgeneracijski centri ali prostovoljstvo. Slednje je zaželeno tudi v domovih za starejše, kjer lahko prostovoljci učijo stanovalce tujih jezikov, ročnih spretnosti, plesa ali pa nastopajo v vlogi družabnika ali sogovornika. Da ohranimo stike in preprečimo osamljenost pa je pomemben naslednji nasvet – sprejmite vabila na družabne dogodke, npr. obletnice šolanja ali rojstne dneve prijateljev.
Načrtujte, kje boste živeli že v srednjih letih in si v ta namen uredite stanovanje ali hišo tako, da bo čim bolj dostopna za morebitno gibalno oviranost. Stopnice, ozki prehodi ipd. predstavljajo velike ovire za starejšo oz. ostarelo osebo, še posebej, če oseba težko hodi ali je na invalidskem vozičku. Slednje ovire tako osebi odvzamejo samostojnost in s tem povzročijo občutek nevarnosti, omejenosti, nekoristnosti.