Sporazumevanje z osebo z demenco
Če želimo demenco razumeti, se moramo osebi z demenco približati in ji dopustiti, da nas o demenci pouči. Torej, kaj je demenca in kako izgleda življenje z njo. Vedenja, ki so drugačna od našega običajnega in poznanega, se lahko naučimo iz odnosov oziroma stikov z osebami z demenco. Naučimo se, kako spregovoriti v njihovem jeziku, pri čemer je pomembno, da izstopimo iz naših vsakdanjih vlog in smo pozorni na nebesedno komunikacijo. Potrebujemo znanje in spretnosti za vzpostavljanje stikov in sporazumevanje z osebo z demenco. Slednje mora biti prilagojeno potrebam, stiskam in težavam oseb z demenco.
Ni splošno veljavnega pravila, kakšno je pravilno sporazumevanje z osebo z demenco. Vsaka oseba demenco doživlja in z njo živi na svojevrsten način. Zato je pomembno, da zavzamemo v odnosu z njimi takšno držo, da se od njih učimo. Samo oni nam lahko pokažejo, kako pristopiti do njih, kako vzpostaviti stik z njimi, kaj potrebujejo, si želijo in kakšne so njihove potrebe.
Osebe z demenco se pogosto izražajo brez zadržkov in spontano. Posledično jih ljudje pogosto doživljajo kot nesramne, agresivne ali napadalne. Njihov način sporazumevanja temelji na drugačnih zakonitostih kot naš. Besede pogosto opisujejo, uporabljajo manjše število besed, besede uporabljajo v nenavadnem zaporedju in potrebujejo več časa pri sporazumevanju. Pogosto ponavljajo vprašanja in besede, njihov govor pa se lahko zdi neprimeren in nejasen. Lahko uporabljajo ime sogovornika ali pa ga kličejo po imenu družinskega člana. Pogosto ponavljajo sogovornikove besede, pomanjkljivosti pa prekrivajo na način, da na vprašanja odgovarjajo z vprašanji. Lahko imajo težave pri iskanju pravih besed, kar lahko povzroča tesnobo, zaradi česar nekateri tudi več ne govorijo.
Osebe z demenco vedo, kaj želijo, le povedati tega ne zmorejo z besedami in na nam razumljiv način. Vzrok torej ni v kognitivni oz. miselni okrnjenosti ampak gre za nezmožnost besednega sporočanja. Pogosta zadrega sorodnikov, prijateljev, strokovnjakov, znancev in drugih oseb, ki prihajajo v stik z osebami z demenco je, kako se pogovarjati z njimi, da bi se med seboj razumeli. Pri sporazumevanju je pomembno, da jih upoštevamo kot enakovredne sogovornike. Prav tako je zelo zaželjeno, da uporabljamo besedno in nebesedno sporočanje, da smo iznajdljivi in da se jim prilagajamo, saj se oni nam težko.
Pomembno je, da ne pozabimo na dotike, pri katerih moramo biti previdni, saj ni nujno, da si oseba z demenco želi tesnih telesnih stikov. Že samo z objemom ali stiskom roke lahko osebi sporočimo, da nam lahko zaupa, da je varna in da jo sprejemamo medse. Osebi z demenco več pomenijo občutki, ki jih doživlja v stiku z nami kot pa besede. Na nas je, da ustvarimo takšno klimo, ozračje in občutke, da se oseba z demenco počuti varno, sprejeto in da je v središču odnosa sporazumevanja. Predvidoma si takšna oseba ne bo zapomnila našega imena, poklicne vloge ali zakaj smo prišli na obisk. Zapomnila pa si bo čustva, ki jih bo doživljala ob stiku z nami.
Smernice za sporazumevanje
Pri sporazumevanju z osebami z demenco se nam ne sme muditi, zato ne zaključujemo besed ali stavkov namesto njih. Prav tako jih ne sprašujemo stvari, ki se jih ne morejo spomniti. Pustimo jih, da govorijo o svojem svetu in bodimo z njimi v njihovem svetu. V nadaljevanju priporočamo, da sporazumevanje z osebo z demenco temelji na spodnjih smernicah:
Primernost stavkov
Pri besednem sporazumevanju uporabljamo preproste in kratke stavke. Prav tako se izogibamo zaimkom (uporabljamo imena ljudi, o katerih govorimo) ter zapletenim in odprtim vprašanjem. Namesto da postavljamo vprašanje: »Katero oddajo na televiziji bi rad/a gledal/a?«, raje na izbiro ponudimo dva televizijska kanala.
Primernost govora
Govorimo razločno, mirno in dovolj počasi, osebi z demenco pa dajemo dovolj časa za odgovor. Trudimo se uporabljati besede, ki jih oseba pozna in razume. Prav tako pri ponavljanju besed uporabljamo iste izraze za določeno stvar. Osebo z demenco vedno nagovarjamo z imenom. Pomembno je, da jo upoštevamo kot odraslo osebo, kar zajema tudi upoštevanje čustev in odgovorov – z osebo ne govorimo kot da je otrok in ne uporabljamo pomanjševalnic.
Priprava v naprej
Osebe pred stikom z osebo z demenco vnaprej opozorimo o težavah in bolezenskih znakih demence v izogib nesporazumom. Sporazumevanje z osebo z demenco je najbolje začeti s pomirjujočo informacijo, npr.: »Danes je tako lep sončen dan, sonce že sije v najino sobo.«
Z napredovanjem bolezni se niža sposobnost razumevanja vsebine povedanega, osebe z demenco pa se težje vživijo v situacijo drugega. Posledično je pomembno, da je sporazumevanje z osebo z demenco jasno, preprosto in v kratih stavkih. Izogibajmo se abstraktnim izjavam in ironiji.
Prav tako se moramo zavedati, da na osebo z demenco in njeno razumevanje vplivajo negativna čustva ali/in utrujenost ter se zato v takih primerih izogibamo pogovorom. Če čutimo, da smo napeti in preobremenjeni, se za nekaj trenutkov umaknimo v prostor, kjer smo sami, ter se nadihamo in umirimo.
Nebesedno sporazumevanje
Nebesedno sporazumevanje postaja z napredovanjem bolezni čedalje pomembnejše, zato si pomagajmo z dotiki, mimiko in gestami. Osebi z demenco moramo pokazati, da ima našo polno pozornost, tako da z njo vzdržujemo očesni stik med pogovorom.
K osebi pristopimo počasi in od spredaj ter se prepričamo, da smo pritegnili njeno pozornost preden začnemo govoriti. Skušajmo razumeti njene želje in potrebe ter bodimo v svojih odzivih umirjeni in spoštljivi. To pomeni, da na osebo z demenco ne pozabimo niti takrat, ko je v sobi več oseb. Prav tako se v njeni prisotnosti ne pogovarjajmo o stvareh, ki jih ne sme slišati (tudi če mislimo, da spi) – oz. kot da oseba ni prisotna.
Pomembno je, da se naša mimika ujema s tem kar govorimo, osebi z demenco pa z vedenjem pokažemo, da nam je mar zanjo. Če je mogoče, preprečimo hrup med pogovorom, saj le-ta vpliva na hitro vznemirjenje in s tem na poslabšano razumevanje.