Socialno varstvo in zdravstvo
Socialno varstvo in zdravstvo skupaj omogočata določene pravice, ki pripadajo ljudem, ki potrebujejo pomoč. Starejši so ranljivejša skupina, ki se s starostjo začne soočati s potrebo po pomoči pri opravljanju temeljnih življenjskih aktivnosti in dnevnih opravil.
Starejša oseba, ki je pri opravljanju življenjskih funkcij odvisna od oskrbe drugega, bo zaradi pomanjkanja družinske ali druge neformalne pomoči, to pomoč pogosto poiskala v obliki institucionalnega varstva ali druge strokovne pomoči na domu.
V slovenski ureditvi se storitve za osnovno in zdravstveno oskrbo zagotavljajo na različne načine. Med temi je tudi pomoč v denarni obliki, v okviru zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter na podlagi Zakona o socialnovarstvenih prejemkih. Tako med glavne instrumente za socialno varstvo in zdravstvo spadajo:
Dodatek za pomoč in postrežbo, v primeru da nujno potrebujete pomoč pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb. Med te potrebe sodijo: hranjenje, preoblačenje, vzdrževanje osebne higiene ipd. Prav tako je v primeru slepote in slabovidnosti ter ob zmanjšani zmožnosti premikanja za najmanj 70 odstotkov.
Denarna socialna pomoč v primeru, ko kljub zaposlitvi, premoženju, prihrankom in pravicam iz dela ali zavarovanja nimate dovolj sredstev za zadovoljitev minimalnih življenjskih potreb za preživetje. Prav tako ste do denarne socialne pomoči upravičeni v primeru, ko ne prejmete pomoči tistih, ki so vas dolžni preživljati in aktivno rešujete svojo socialno problematiko.
Varstveni dodatek, do katerega ste upravičeni, če ste trajno nezmožni za delo ali nezaposleni in ste ženska starejša od 63 let oz. moški starejši od 65 let ter vaš dohodek oz. dohodek družine ne presega cenzusa.
Možnosti storitev
Pravica do oprostitve plačila socialno varstvenih storitev pripada upravičencu (do domske namestitve ali pomoči na domu), če storitve ne more plačati sam ali osebi, ki je upravičenca dolžna preživljati. Največkrat je to partner ali otroci. Če teh oseb ni, je plačnik teh storitev občina, v kateri ima upravičenec stalno prebivališče. Glede na plačilno sposobnost je upravičenec plačila oproščen delno ali v celoti.
Dejavnost zdravstvene nege pacientov pri katerih je sicer akutno zdravljenje bolezni ali poškodbe končano, vendar zaradi splošnega zdravstvenega stanja potrebujejo zdravstveno nego, ki je še ni mogoče zagotoviti v domači oskrbi ali v socialnem zavodu. V povezavi s tem je tako omogočena tudi pravica do začasnega bivanja v negovalni bolnišnici ali negovalnem oddelku bolnišnic.
Socialna oskrba na domu in pomoč na domu, do katere so upravičeni tisti, ki imajo zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje v svojem bivalnem okolju in se zaradi starosti, invalidnosti ali kronične bolezni ne morejo oskrbovati in negovati sami. Prav tako tudi njihovi svojci takšne oskrbe in nege ne zmorejo ali zanjo nimajo možnosti.
Socialni servis, ki omogoča pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru invalidnosti, starosti, otrokovega rojstva, bolezni ali v primeru nesreč in v drugih primerih, ko je ta pomoč potrebna za vključitev osebe v vsakdanje življenje. Pod dejavnost socialnega servisa spadajo tudi storitve za nego telesa in vzdrževanje videza, kot je npr. pedikura in frizerstvo.
Institut družinskega pomočnika ima pomembno vlogo pri ohranjanju kakovostnega življenja invalidnih oseb. Ponuja alternativo upravičencem do institucionalnega varstva, s poudarkom na zagotovitvi večje intimnosti, individualnosti, solidarnosti, osebne komunikacije, domačnosti in topline.
V primeru, ko starostnik ne zmore več v celoti bivati sam in potrebuje pomoč, je smiselno razmišljati o vselitvi v dom. Za sprejem v domsko namestitev lahko zaprosijo državljani RS, ki imajo prebivališče na območju RS in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno bivanje v RS in so stari 65 let in več.