Paliativna oskrba
Paliativna oskrba je aktivna in celostna oskrba pacientov z neozdravljivo boleznijo in podpora njihovim bližnjim. Vključuje zdravstveno nego in spremljanje neozdravljivo bolnih in umirajočih od trenutka, ko se njihova diagnosticirana kronično neozdravljiva bolezen ne odziva na zdravljenje. Njen namen je izboljšati kakovost življenja pacientov in njihovih bližnjih s preventivnimi ukrepi in lajšanjem trpljenja. S tem je mišljeno zgodnje odkrivanje, ocena in ustrezna obravnava bolečine ter druge telesne, psihološke, socialne in duhovne težave.
Paliativna oskrba temelji na multidisciplinarnem pristopu. Izboljša se kakovost življenja pacientov s težko boleznijo in sočasno nudi tudi podporo njihovim bližnjim v soočanju z novo nastalimi razmerami. Je sestavni del celostne obravnave, ki ne nadomešča onkološkega zdravljenja ampak se z njim aktivno prepleta in ga dopolnjuje. Pacientom se s takšnim pristopom omogoči kakovostno in dostojno življenje v vseh obdobjih bolezni, tudi v zadnjih tednih in dnevih, vse do smrti.
Simptomi v paliativni oskrbi
Simptomi so subjektivno (osebno) zaznavanje telesnih ali duševnih sprememb telesa kot posledica bolezenskih stanj. Pacienti v paliativni oskrbi imajo številne simptome, katerih izraženost in intenzivnost je običajno povezana z vrsto raka, razširjenostjo, pridruženimi bolezenskimi stanji in vrsto zdravljenja.
Najpogostejši telesni simptomi v paliativni oskrbi
Bolečina je eden najpogostejših simptomov, s katerim se srečujejo pacienti v paliativni oskrbi, a je ob ustreznem zdravljenju lahko dobro obvladljiva. Zdravljenje bolečine je odvisno od njenega vzroka in jakosti, katero lahko pacient oceni na lestvici od 0-10. Bolečino lahko pacient opiše tudi z besedami: blaga, srednje močna, močna ali zelo močna. Bistvenega pomena pri obvladovanju bolečine je vpliv slednje na pacientovo počutje in njegove vsakdanje aktivnosti.
Otežkočeno dihanje ali subjektiven občutek težke sape je dihanje z neprijetnim občutkom napora dihalnih mišic, občutkom pomanjkanja zraka, težkega dihanja ali zasoplosti. Doživljanje dispneje lahko zajema tako telesne kot tudi psihološke, socialne in duhovne dimenzije. Za uspešno zmanjšanje otežkočenega dihanja je bistvenega pomena, da poznate vzroke, upoštevate vsa navodila zdravnika in predvs, da ostanete mirni.
Utrujenost je občutek telesne, psihične in čustvene izčrpanosti ter pomanjkanje energije kljub zadostnemu počitku. Utrujenost močno vpliva na izvajanje vsakdanjih aktivnosti, simptom utrujenosti pa je pogosto povezan z nespečnostjo in depresijo.
Suhost ust je subjektiven občutek, ki je posledica zmanjšanega izločanja sline. Vzroki za pojav suhosti ust so lahko: zmanjšano izločanje sline, razjede ustne sluznice in lokalna ali sistemska izsušenost (dehidracija).
Slabost je občutek siljenja na bruhanje. Vzrokov za nastanek slabosti je veliko, ti pa so lahko posledica same bolezni ali njenega zdravljenja.
Bruhanje je refleksno vračanje želodčne vsebine skozi usta. Vzroki so najpogosteje prepleteni z slabostjo.
Izguba apetita je lahko povezana z različnimi psihosocialnimi dejavniki, z neželenimi učinki zdravljenja (kemoterapija, radioterapija, operativni poseg), z uživanjem določenih zdravil in njihovih neželenih učinkov, suhosti ust, vnetij ustne sluznice, težkega žvečenja in požiranja ter utrujenosti.
Zaprtje je pogosta prebavna težava, za katero je značilno težavno in/ali neredno odvajanje majhne količine trdega blata, ki ga spremlja mučno napenjanje. Vzrokov za zaprtje je veliko, najpogostejši so lahko posledica neželenih učinkov zdravil, presnovne motnje, živčno-mišične bolezni, bolečina, depresija, nepravilna prehrana, anoreksija, nepomičnost, nezadostna telesna aktivnost.
Za obvladovanje telesnih simptomov pacient ne potrebuje zgolj zdravstvene in negovalne obravnave temveč tudi psihološko, socialno ter duhovno podporo. V paliativni oskrbi je torej pacient obravnavan kot celota, oseba s telesnimi, psihičnimi, socialnimi in duhovnimi potrebami.